Stari novi prijatelji

Našo sredo smo začeli z obilnim zajtrkom na strehi hotela Titania ob sončnem vzhodu, do katerega smo se morali prebiti preko stopnišča zasilnega izhoda zaradi zasedenosti dvigal. V 11. nadstropju nas je dočakala gneča, poleg pogleda na akropolo. Pomanjkanje pribora je kompenzirala okusna hrana, ki smo jo morali hitro počistiti s krožnikov, da ne bi zamudili avtobusa, kot se je to zgodilo nekaterim državam, medtem ko nekatere druge sploh še niso prispele v Atene.

Polne avtobuse olimpijcev je pot popeljala po avtocesti do stadiona miru in prijateljstva (Peace and Friendship Stadium). Olimpijska arena je postavljena tik ob morju in ima ukrivljeno streho v obliki čips-a. Naraščajoče temperature so z vsakim avtobusom spremljali tudi glasovi članov ekip, ki so nestrpno čakali na odprtje vhodnih vrat. V tem času smo imeli priložnost pozdraviti stare prijatelje, natančneje ekipi Slovaške in Norveške. Debate in spoprijateljevanje novih članov je hitro minilo, čas je bil da vsaka država najde svoje mesto v olimpijski abecedi in razpakira svoje orodje ter prične z delom na robotu.

Naše udomačevanje v kotičku z napisom “Slovenija” so popestrili stari prijatelji iz Južne Afrike, Slovaške in Solomonskih otokov. Za tem smo razpakirali robota in pričeli z manjšim po-transportnim servisom, ki ga je prekinila velika nesreča – z enega izmed verižnikov za naš dvigni mehanizem je zdrsnila ketna zaradi ponesrečene pozicije matice in vijaka ter se za tem zagozdila med verižnik in profil. Ketna poleg tega ni bila pravilno sestavljena. Kmalu smo ketno razstavili, popravili, ponovno napeljali in skupaj povezali oba konca. Podvozje robota je bilo pripravljeno, potrebno je bilo le še preizkusiti dvižni mehanizem, ki spominja na škarje.

Dvižni mehanizem je s pomočjo elastik bil zmožen dviga dveh žog. Skrb se je porodila med člani ekipe zaradi nagibanja celotnega mehanizma tekom dviganja ali spuščanja. Zaradi enake poti oz. poteka pri dviganju in spuščanju smo se odločili mehanizem pustiti kot je. Sledilo je nekaj preizkusnih dvigov in urejanje rampe za samodejen potek žogic proti izhodu škatle. Pri tem je bilo potrebno urediti naklon, saj bi lahko premalo napihnjena žoga ušla ven iz škatle v primeru nenadnega ustavljanja robota.

Tekom popravljanja je mentor Luka prinesel škatlo z dresi, vrečkami, flašami in drugimi manjšimi darili, ki jih prejme vsaka država. Potna oblačila smo zdaj lahko končno zamenjali s športnimi majicami, kmalu za tem smo pa odkrili, da je vzrok za vročino na delovnem mestu vseh držav napačno montirana klimatska naprava z zunanjo enoto na našem koncu. Za tem smo se odločili začeti svetovno izmenjavo zastav, kjer lahko vsaka država dobi slovensko zastavo,če svojo pusti pri nas.

Kmalu po trenutkih obdarovanja smo se odpravili na kosilo, ki je zajemalo kar nekaj menijev in veliko dvorano, ki je sicer telovadnica z igrišči za košarko. Po kosilu s prijatelji iz Norveške smo se polni energije odpravili nazaj na pit oz. štand, kjer smo kmalu po vrnitvi dobili priložnost, da opravimo z inšpekcijo robota. Gospa je našega robota temeljito pregledala in po demonstraciji delovanja rekla, da smo čudovito opravili. Pozabila nam je dati nalepko za opravljen pregled in indikator v obliki LED lučke, ki je namenjen prikazovanju za katero stran (alianco) igraš, tako da smo to dobili kasneje.

Po inšpekciji so se dijaki razdelili, pri čemer so nekateri odkorakali do poskusnih polj ostali pa na spoznavanje ostalih ekip oz. držav. V vmesnem času sta mentorja varovala naš štand in debatirala z mentorji ostalih ekip.

Po ponovnem zboru vseh dijakov na delovnem mestu smo slišali po ozvočenju za sestanek voznikov, ki smo ga zasledili tudi na že vnaprej objavljenem sporedu. Vozniki in t.i. človeški igralci (human player) so tekom dobro uro dolgega sestanka izvedeli več o pravilih izvedbe samih tekem. Takoj po koncu sestanka se je odprla priložnost za poskusno igro in po enem klicu je bil robot že na poti.

Po daljšem času so se dijaki vrnili, kot nalašč v času za večerjo. Tudi tokrat smo se v dveh izmenah podali na par minutni sprehod okoli celotne arene, da smo prispeli do jedilnice, kjer nas je dočakal nov meni in še ena obilna jed. Po večerji smo še pospravili naš štand in se odpravili na avtobus domov. Pred počitkom smo še zadnje popravke namenimili naši dokumentaciji in se dogovorili za tisk z osebjem na recepciji hotela.

Do naslednjič,
dobru noc